Oranžni polhki

V Oranžni hišici radovedni polhki smo doma,
naša energija in dobra volja ne poznata meja.
Vsako jutro se objema Valerije, Lucije in Manje razveselimo,
še z večjim veseljem ga naprej s prijatelji delimo.
Naša nežnost in nasmeh na obrazu sta nalezljiva,
vrata pa vedno odprta za vse, ki zaželijo si tega zdravila.

 Čeprav šele dve ali tri leta stari smo,
nobene težke naloge se ne ustrašimo.
Z zanimanjem poslušamo pravljice,
potimo ob matematičnih nalogah se.
Pesmice veselo prepevamo,
zraven še na glasbila sviramo.
Z veseljem spopademo se z gibalnimi nalogami,
in nimamo dela z nobenimi nadlogami.


Prag vrtca smo pogumno prestopili,
čeprav v novo igralnico smo se preselili.
Barva polhkov se je med poletjem kar dobro premešala,
iz večih različnih oranžna je nastala.
Zato vzeli smo si časa dovolj,
da spoznali smo se malo bolj.
Da raziskali smo vse nove kotičke,
saj naša radovednost že nove izzive išče.

 

V predalu nekaj glasno je ropotalo,
trkalo, se zvijalo in jokalo…
Joooj, saj to je naša Biba,
ki komaj čaka, da se z nami nekam odziba.
Ne, nismo pozabili nanjo,
le čakali smo, da sonce je jesen obsijalo.

 

Smo noge potrepljali,
poskočili dvakrat v zrak,
se hitro v tek pognali,
medaljo zaslužil si je vsak…

 

Veter na uho nam je prišepnil,
da nekaj strašnega se je zgodilo.
Navsezgodaj zjutraj je ugotovil,
da sonce se je skrilo.

 

Na Ulako smo se povzpeli,
da teto Jesen bi ujeli,
a se nam je hitro skrila,
za seboj le nekaj pisanih listov pustila.

Pa še ptičke smo nahranili,
da se ne bodo bali prihajajoče se zime.

 

Dobili super smo vabilo,
tokrat od Modrih polhkov toplo sporočilo,
da vabijo nas v njihov skrivni gozdiček,
kjer narava dvigne še tako zahteven ustni kotiček.

 

Vsako jutro se Simona in Jaka spomnimo,
pogledujemo proti vratom in ju pričakujemo.
A ker njunega prihoda ne dočakamo,
jima neprestano poljubčke pošiljamo.
Vendar poljubčki v živo lepši so,
srčke naše toplo pobožajo…

Zato brž smo se odločili,
da obiskali bi ju mi,
ta`velik avtobus naročili,
polni pričakovanj odpeljali v Grahovo smo se vsi.

 

Prijetna glasba nas je vodila v veliko telovadnico,
kjer z učiteljem Alešem smo preživeli zanimivo gibalno urico.

 

Šli smo na medveda, veeelikega medveda,
in nič se nismo bali,
ob pogledu na stopinje, vseeno hitro v vrtec odhlačali.

 

“Moj medvedek Jaka se za panj je skril,
da bi pri čebelah meda se napil.
Pa so razjezile se,
smrček mu popikale,
beži Jakec, beži Jakec, kot te nesejo noge…”

 

Smo po Starem trgu se sprehodili,
mimo Bržička in račk še do Maxsima zavili.

 

Leze, leze krokodil,
saj to je Kroki,
ki skrivnosti zdravih zob pozna
in nam skupaj s Tjašo vse poda.

 

Smo k babici zavili,
se udobno na divan namestili.
Iz čajnika prijetno je dišalo,
pogled uhajal nam je k piškotom v košaro.
Babica vesela nam dobrote je postregla,
z zgodbami prijetno vzdušje pletla.

 

V garderobo smo se zapodili
in takoj na težavo naleteli.
Te rokavice nikakor na roke niso hotele,
kape so se skrile,
čevlji so vsak v svojo stran viseli,
mi pa le na sneg smo hitro si želeli.
No, končno je uspelo,
da po gričku kotalili in lovili smo se,
risali angelčke in vriskali na grlo vse.

 

Iz žepov smo mravlje zapodili,
tabletko za pridne hitro popili,
nato v šolsko telovadnico smo zdrveli,
kjer smo se noro dobro imeli.