Oranžni polhki

V Oranžni hišici radovedni polhki smo doma,
naša energija in dobra volja ne poznata meja.
Vsako jutro se objema Valerije, Lucije in Manje razveselimo,
še z večjim veseljem ga naprej s prijatelji delimo.
Naša nežnost in nasmeh na obrazu sta nalezljiva,
vrata pa vedno odprta za vse, ki zaželijo si tega zdravila.

 Čeprav šele dve ali tri leta stari smo,
nobene težke naloge se ne ustrašimo.
Z zanimanjem poslušamo pravljice,
potimo ob matematičnih nalogah se.
Pesmice veselo prepevamo,
zraven še na glasbila sviramo.
Z veseljem spopademo se z gibalnimi nalogami,
in nimamo dela z nobenimi nadlogami.


Prag vrtca smo pogumno prestopili,
čeprav v novo igralnico smo se preselili.
Barva polhkov se je med poletjem kar dobro premešala,
iz večih različnih oranžna je nastala.
Zato vzeli smo si časa dovolj,
da spoznali smo se malo bolj.
Da raziskali smo vse nove kotičke,
saj naša radovednost že nove izzive išče.

 

V predalu nekaj glasno je ropotalo,
trkalo, se zvijalo in jokalo…
Joooj, saj to je naša Biba,
ki komaj čaka, da se z nami nekam odziba.
Ne, nismo pozabili nanjo,
le čakali smo, da sonce je jesen obsijalo.

 

Smo noge potrepljali,
poskočili dvakrat v zrak,
se hitro v tek pognali,
medaljo zaslužil si je vsak…

 

Veter na uho nam je prišepnil,
da nekaj strašnega se je zgodilo.
Navsezgodaj zjutraj je ugotovil,
da sonce se je skrilo.

 

Na Ulako smo se povzpeli,
da teto Jesen bi ujeli,
a se nam je hitro skrila,
za seboj le nekaj pisanih listov pustila.

Pa še ptičke smo nahranili,
da se ne bodo bali prihajajoče se zime.

 

Dobili super smo vabilo,
tokrat od Modrih polhkov toplo sporočilo,
da vabijo nas v njihov skrivni gozdiček,
kjer narava dvigne še tako zahteven ustni kotiček.

 

Vsako jutro se Simona in Jaka spomnimo,
pogledujemo proti vratom in ju pričakujemo.
A ker njunega prihoda ne dočakamo,
jima neprestano poljubčke pošiljamo.
Vendar poljubčki v živo lepši so,
srčke naše toplo pobožajo…

Zato brž smo se odločili,
da obiskali bi ju mi,
ta`velik avtobus naročili,
polni pričakovanj odpeljali v Grahovo smo se vsi.

 

Prijetna glasba nas je vodila v veliko telovadnico,
kjer z učiteljem Alešem smo preživeli zanimivo gibalno urico.

 

Šli smo na medveda, veeelikega medveda,
in nič se nismo bali,
ob pogledu na stopinje, vseeno hitro v vrtec odhlačali.

 

“Moj medvedek Jaka se za panj je skril,
da bi pri čebelah meda se napil.
Pa so razjezile se,
smrček mu popikale,
beži Jakec, beži Jakec, kot te nesejo noge…”

 

Smo po Starem trgu se sprehodili,
mimo Bržička in račk še do Maxsima zavili.

 

Leze, leze krokodil,
saj to je Kroki,
ki skrivnosti zdravih zob pozna
in nam skupaj s Tjašo vse poda.

 

Smo k babici zavili,
se udobno na divan namestili.
Iz čajnika prijetno je dišalo,
pogled uhajal nam je k piškotom v košaro.
Babica vesela nam dobrote je postregla,
z zgodbami prijetno vzdušje pletla.

 

V garderobo smo se zapodili
in takoj na težavo naleteli.
Te rokavice nikakor na roke niso hotele,
kape so se skrile,
čevlji so vsak v svojo stran viseli,
mi pa le na sneg smo hitro si želeli.
No, končno je uspelo,
da po gričku kotalili in lovili smo se,
risali angelčke in vriskali na grlo vse.

 

Iz žepov smo mravlje zapodili,
tabletko za pridne hitro popili,
nato v šolsko telovadnico smo zdrveli,
kjer smo se noro dobro imeli.

 

Pred vrati je praznični čas,
ko toplina in mir naselita se v nas.
Te dni najraje z družino in prijatelji preživimo,
se skupaj družimo in veselimo.
Skupaj z vami smo preživeli čarobne trenutke,
ki so v otroška srca vtisnili najlepše občutke…


Hvala vam za čas, ki ste si ga vzeli,
otroci v vašem objemu so ponosno žareli.

Tale mokra zima
nam načrtov ni skazila.
Klub dežju smo Medgeneracijski center obiskali
in njenim članom ljudske izštevanke pripovedovali,
pesmico zapeli in veselo zaplesali.
Zato ob vrnitvi v vrtec,
kar dve mavrici sta nam dan posladkali.

Ojoj… Učno uro smo skoraj zamudili,
zato najprej za opravičilo smo prosili.
Usedli smo se v prave šolske klopi,
svinčnike in zvezke si pripravili.
Z učiteljico Nevenko smo spoznali črko U,
učenci so nam pokazali, da napiše se »taku«:
U

 

Vsako jutro v vrtec prihiti,
za radovedne in navihane otroke skrbi.
Z njimi bere, riše in prepeva,
dobro voljo in prijateljstvo odseva.
Predpasnik z rožicama ima,
otroke nasmejati in potolažiti vedno zna.

 

Nasmejani do ušes smo ugotovili,
da otroci v vrtec so priti pozabili.
Dan smeha, plesa in veselja bil je poln,
razveselil nas je tudi kakšen sladek bonbon.

 

Pogledovali smo v sivo nebo,
nestrpno pričakovali, kdaj sneg začel padati bo.
Velika želja se nam je izpolnila,
dolino našo v globok sneg ovila.
Veseli do Ulake smo skočili,
se z lopato po hribu navzdol spustili
ali pa se kar brez nje kotalili.

 

Naših kuharic ne damo,
tudi ne posodimo,
vsak dan presenetiti nas znajo,
z jedmi, ki pripravijo jih skrbno.

 Za naše zdravje in energijo poskrbijo,
včasih nam z odličnimi sladicami dan popestrijo.
A le kje jim uspe pripraviti vse te jedi,
radovedni smo se začeli spraševati mi…

 Alenka, Magda in Marija so nas prijazno v kuhinjski kotiček povabile
in marsikatero skrivnost kuharic z nami delile.

 

Mizarska miza, orodje ta pravo,
le na čem naj preizkusimo vso to opravo?
Zvok brušenja, žaganja pripeljal nas je do Mizarstva Mrak,
kjer lepo sprejet počutil se je vsak.
Po krajšem ogledu smo lesene plošče prejeli,
se hitro za delo in ustvarjanje zagreli.
A manjkalo nam je še nekaj teoretične podlage,
zato k hišniku skočili po nasvete smo ta prave.

 

Mica živi za deveto goro,
v gradu za sto in eno vodo.

Rada se smeje in hihita:
“Hi, hi, hi, hi, hi… Ha, ha, ha, ha, ha!”

Kuha napoje in čara si vmes,
v shrambi je njenih polno čudes!
Skače med lonci, išče zeli,
včasih zapoje, zapleše si:
“La, la, la, la…”

(U. Krempl)

 

Škarje, navijalke in sušilec za lase,
v posebnem kovčku skrivali so se.
Poleg njih še različne barve,
ki neučakano želele so na naše glave.
Pa elastike, glavnik in gel močan,
da urejena frizura ne bo le za en dan.

 

Gasilni dom na široko odprl nam je vrata,
mi radovedno pokukali smo, kaj za njimi nas čaka.
Gasilec Rok si vzel je čas
in kratko predstavitev pripravil za nas.
Spoznali smo njegovo prostovoljno delo,
v velik tovornjak, poln cevi, zrli smo veselo.

A najlepše je bilo, ko cev v roke smo dobili,
tarčo ciljali, vse naokrog škropili
in z našo zavzetostjo vožnjo do vrtca si zaslužili.

 

Končno rumeni balon je poletel,
avtobus na postajo pred vrtec prihitel.
Odpeljal nas je tja daleč v Ljubljano,
v  gledališče, ki s čarobnostjo pravljic je obdano.