Odšli smo tja,
kjer se z roko skoraj dotakneš neba,
tja, kjer ptičji spev te nežno poboža,
kjer duša zacveti kot roža,
kjer veverice v krošnjah dreves veselo skakljajo,
se v vetru naši lasje igrajo.

V deželi palčkov smo na ta nori dan super se imeli,
se smejali, rajali, noreli in samo vesele pesmi peli,
vrečko bonbonov brez slabe vesti  smo izpraznili,
da tegobo vsako se z njimi pozdravi, globoko smo verjeli.

Ne zanimajo nas igrače drage,
tudi ne, kako prišli bi do čokolade.
Želimo si le topel objem in varno zavetje,
pa zemlje en veeelik kup, za pravo doživetje.

Strojevodja vlak je ustavil,
nanj vse Zelene polhke je povabil,
z veseljem sprejeli smo povabilo,
  kljub temu, da na kosilo se nam je že mudilo.
Pesem o vlaku smo zapeli,
čeprav, psssttt, le na veji smo sedeli.

Biba v garderobi nas nestrpno je čakal,
nismo vedeli, kam nas bo tokrat odpeljala.
Na prehodu za pešce tovornjakar nam prijazno je ustavil,
pri pošti Mark še svojo mamico pozdravil.
Pri zvoniku nismo desno zavili,
poti v hrib smo pogumno se lotili,
še malo klepetali,
nekaj palic pobrali,
stolpe iz kamena opazovali,
ptičje petje poslušali.
Poglejte nas,
vrh Ulake smo osvojili,
tja gotovo še se bomo vrnili.

Ob Zelenem jezeru potrpežljivo stojimo,
ribiško palico v vodo vihtimo
in v prelepo naravo v tišini strmimo.
Čakamo, čakamo, da riba bo prijela,
morda nam kakšno posebno željo uresničiti bo uspela.

Velika žival prikradla se je k nam,
v igralnici pustila jajca je vseh barv.
Previdno smo jih ogledovali,
nežno z njimi ravnali.
Da kokošja niso, hitro smo ugotovili,
bila so mrzla, zimske rokavice skoraj bi rabili.
“Le kaj se skriva v njih,” radovedni smo bili.
“Kako v notranjost jajc bi mi pokukali?”
Naše glav’ce domislile so se odličnih idej,
ki pripeljale do malih dinozavrov so nas, juhej!

danes pa preverili smo, če je tam res tako.
Kot pravi kmetovalci v čoule smo skočili,
polni pričakovanj čez Brežiček krenili.

Prijazen gospod nam vrata kmečkega dvorišča je odprl,
med cibe, petelina, race naš pogled se je zazrl.
Opazovali smo jih, hodili za njimi,
jih božali in kar naenkrat še mi na gnoju ravnotežje lovili.

Zato ne bodite presenečeni, če zrastemo cm ali dva,
mi uživali smo do neba.

V štali našli smo še kravo in telička,
bika, ki delil poljubčke bi na naša lička.
Zajci plašni gledali so nas z velikimi očmi,
konja pa ponosno stala sta v svoji staji.

Za najbolj živahnega na kmetiji psa Reksa smo imenovali,
ker vemo, da je Krištofov prijatelj,
njegove igrarije pogumno smo prestali.

V vrtcu Polhek domujemo polhki Zeleni,
ki vedno smo dobro razpoloženi,
čeprav na svetu smo le dve leti,
se zavedamo, da imamo pravico v varnem in čistem okolju živeti.

Zato pa, ko po Starem trgu gremo na potep,
rok nikoli ne damo v žep,
odločili smo se, da za naravo sami bomo poskrbeli,
in se zraven dobro imeli.

Tako s seboj redno vrečko za smeti nosimo,
dobro voljo trosimo,
hkrati pridno pobiramo papirčke, takšne in drugačne,
pa pločevinke, zamaške, smeti neprivlačne.

Stopamo le s koraki majhnimi,
a tako premikamo velike stvari,
vse vabimo, da nam pri tem pomagate,
in Loško dolino urejeno z nami ohranjate.

Tiho, prav neslišno so prikradle se z neba,
veselo zaplesale in sedle na mrzla tla.
Zemlji so stkale belo odejo,
mi pa takoj smo dobili idejo.
V topla oblačila smo hitro skočili,
po škripajočih tleh se lovili,
okepali prijatelja ali dva,
srečali še sneženega moža,
stopinje mnoge prešteli,
in na koncu si zaželeli,
da takšnih dni bi to zimo še mnogo imeli.

___________________________________________________________________________________________________

Le kdo takoj opazi iskrice v očeh,
začuti pristno toplino v srcih in ponujenih dlaneh,
kot otrok…
Vse to v skrbnih tretješolcih in prijetni učiteljici smo prepoznali,
se radovedno skupaj z njimi v igro podali,
ustvarjali, se cartali in smejali.
Skupne trenutke z dobro voljo smo preželi,
praznične dni v medsebojni povezanosti začeli. 

___________________________________________________________________________________________________

Ku-ku… Iz nahrbtnika je pokukal par iskrivih oči,
je morda žaba ali kameleon, spraševali smo se mi.
Sramežljivo ven prilezel je prijazen krokodil,
povedal, da z nami rad zobke bi umil.
V umivalnici opazoval je spretnosti naše,
ponosen postal je na polhke najmlajše.

___________________________________________________________________________________________________

 Uganite,
kdo enkrat mesečno nas obišče
in brikete spretno išče.
Vlažen smrček ima,
pa z repom ves čas mahlja,
z jezikom poljubčke deli,
na povodcu sprehajamo ga mi.

___________________________________________________________________________________________________

Rjava palčka…  A glej no glej, premikati se zna,
kar po mizi in naših rokah urno se je sprehajala.

Radovedno smo jo opazovali,
prav nič se je bali,
učiteljico Hejdi pozorno smo poslušali.

___________________________________________________________________________________________________

 Vreme jesensko nas v igralnici ni zadržalo,
odpravili smo se na dogodivščino znano.
Najprej stricu Janezu dober dan smo zaželeli,
preko mostička proti kmetiji hiteli,
a pozdravili smo tokrat le kokoši in race,
saj kmet krave in konja je pospremil do štale.
Razveselili smo se naše igralnice v naravi,
da smo od veselja kar zaplesali.

Kot vedno za packi pospravljali smo,
tokrat v smetnjak odnesli vrečo zvrhano.

___________________________________________________________________________________________________

Pregovor pravi,
da kruha ne naredi moka ampak roka.

Aaaaa,
zato pri nas tako lepo je dišalo,
za kar gospe Saši gre v zahvalo,
pa tudi, ker nežni prstki moko, sladkor, sol, kvas in vodo so gnetli
in nekaj ljubezni zraven vpletli.

 Na kruh smo namazali med in maslo,
zraven snedli kar na jablani je zraslo,
žejo z mlekom smo pogasili
in tako prazne želodčke razveselili.

Prišla nasmejana je gospa, z dvema polnima torbama,
da ime ji je Saša, se je predstavila.

Skupaj radovedno pokukali smo vanje,
rokave zavihali in lotili se peke prave.

Moko, sladkor, sol in olje,
pa še čarovnijo z mehurčki, da vzhajalo bo bolje.

Smo skupaj zmešali, gnetli močno,
počivat testo dali, da bolj rahlo bo.

V pekaču z nožem naredili še par zarez,
v pečico odnesli… Mmm… za zajtrk bomo sladki do ušes.

Jesen nam ponuja igralnice vseh vrst.

V drevoredu smrek smo se na petek megleni pomudili,
se s storži in iglicami veselili,
muco Ellino spoznali,
še sonce dočakali.

Ker tako lepo smo se imeli,
stežka proti vrtcu na kosilo smo hiteli.

___________________________________________________________________________________________________

V čarobno tančico glasba nas je zavila
sedaj počasi, nato hitro, enkrat tiho in drugič glasno po svetu nas vodila,
in čustva prijetna prebudila.

_______________________________________________________________________________________________

Po dežju smo komaj čakali,
da naš potoček bomo obiskali.
Sonce nam je pot do njega pokazalo,
nas po noskih požgečkalo.
Mi seveda radovedno smo prisluhnili žuborenju,
in se čudili njegovemu hitenju.
Potem še mimo palčkov pot smo nadaljevali
in kar nekaj smeti za packi pobrali.

___________________________________________________________________________________________

Poslušaj!

Ali so to dežne kaplje?

Jupij, že po škornje in dežne plašče hitimo
in si novih dogodivščin v dežju želimo.