Mavrični polhki

MEHKO IN NEŽNO SMO PRAG VRTCA PRESTOPILI, mavrični2
ALI SE SPLOH ZAVEDAMO, KAJ VSE SE BOMO NAUČILI.
VELIKO SE BOMO IGRALI,
RAJALI IN SE GLASNO SMEJALI
IN ČE KDAJ NAM BO HUDO, SE BOMO CRKLJALI.

ČETUDI VELIKO ČASA V VRTCU BOMO PREŽIVELI,
NIKOLI NAŠIH STARŠEV NE BOMO POZABILI
IN JIH VČASIH V VRTEC POVABILI.
POČASI IN TIHO LUCIJO IN VALERIJO BOMO VZLJUBILI.
OB POČASNIH KORAKIH NOVE PRIJATELJE DOBILI.

LAČNI NIKOLI NE BOMO OSTALI,
SAJ NAJBOLJŠO KUHARICO MARIJO SMO SPOZNALI.
HKRATI NAŠE RADOVEDNOSTI NIKOLI NE BO KONEC,
KARKOLI BOMO POČELI
IN DOŽIVELI BOMO VEDNO V NAŠIH SRCIH IMELI.

___________________________________________________________________________________________________

Hitro, prehitro minilo je leto,
z veliko lepimi trenutki bilo je prežeto.

Mavričen polhek,

z majhnimi koraki pogumno stopaj naprej,
prijetne izkušnje za dobro popotnico imej.

Valerija in Lucija

***

Danes vrata vrtca smo pozabili zapreti,
zato nas kar naenkrat nekdo preseneti…

Končno dočakali smo dan,
na avtobusu vsak izmed nas bil je nasmejan…
Izlet bil je čudovit,
želimo si ga čimprej ponovit…

Gori, gori in že v akciji smo mi.
Seveda smo na pomoč še Igavaške gasilce povabili,
se z njimi družili in učili.
Raziskali smo tudi gasilski tovornjak,
zanimiv nam je bil prav kotiček vsak.

Vrt smo spremenili v igralnico zeleno,
kjer raziskujemo, se družimo in igramo sproščeno.
Ko se sonce na nebu visoko povzpne,
hitro senco poiščemo in skrijemo se.

Topli, sončni dnevi se vrstijo,
mavrični polhki na vrtu se razživijo.
Toliko stvari je, ki jih moramo še raziskati,
krompir opazovati, kosilnico poslušati,
ovire spretno premagovati…
Nazadnje še štirikolesnik znajde se pred vrati.

Naša radovednost zelo je velika,
a joj, prejoj,
šolsko leto počasi h koncu se pomika.

Urno na sprehod smo se odpravili,
da osla dva bi pozdravili,
a ju na žalost ni bilo doma,
zato smo obiskali konja dva.
Preden v vrtec smo nazaj zavili,
smo se bombonov razveselili
pa so nas vzgojiteljice spet za nos potegnile,
saj rozine so nam ponudile.

Knjižničarka Leonida nas je obiskala,
nas v knjižnico povabila in tam počakala.
Kokoši Belko, Almo, Rjavko smo spoznali,
še važnega petelina na glas poklicali.
Ko kokošja družina bila je vsa zbrana,
čakali smo, da videli bi, kaj kokoš naredi že zarana.
S pričakovanjem smo gnezdo opazovali,
ob pogledu na dve jajci se nasmejali.
Skrbno smo za njiju poskrbeli,
pesmico Majhna sem bila zapeli.
Uredili smo jim novo, toplo bivališče,
kjer mogoče kmalu izvali se kakšno pišče.

Sonce nas je na sprehod proti Šmarati povabilo,
in mi smo že iskali našo bibo.
Nič posebnega se ni zgodilo, dokler na travo nismo stopili
in se pri prvi luknji spotaknili.
Odnehali pa nismo!
Dalje nas je zanimanje gnalo,
dokler nismo dosegli Obrha obalo.
S kamenjem in palicami smo se igrali
malo peli in plesali,
z jabolki trebuščke napolnili,
dokler v zvoniku zvonec
ni ukazal zdaj pa konec.

Na parkirišču leseni vozički pričakali so nas,
pripravljeni, da odpeljejo nas v vas.
Z zanimanjem smo jih opazovali,
še z večjim veseljem se vanje skobacali.
Vožnja nudila je prelep razgled,
na prebujeno naravo in domače živali usmerili smo naš pogled.

A kaj, ko prehitro končal se je potep…

Kmet Dolinar se je v Iga vas s traktorjem pripeljal,
da bi nam detektivsko zgodbo s svoje kmetije povedal.
Kuža Runo je svojo dragoceno kost izgubil,
a si vseeno presneto lep dan zaslužil.
S koščkom torte smo se posladkali tudi mi,
Runu pa dali smo kosti.

Na našem vrtu priden krt je doma,
vsak dan naredi kupček ali dva.
Da zemljo bi koristno uporabili,
smo rumeno vedro napolnili.
Vanj krompir posadili
in sončne žarke lepo poprosili:
“Segrejte zemljo in tisto kar je v njej,
mi pridelek radi imeli bi čimprej.”

Pomladansko sonce nas je na vrt povabilo
in nam igro z vetrom ponudilo.
Ker pa mi smo polhki marljivi,
takoj smo se na delo zapodili,
saj krt na vrtu že veselo vrta,
verjetno bo na veselico povabil še krte iz sosednega vrta.
Zato smo krtine poravnali,
zemljo v posodo dali,
saj bi krompir radi vanjo skrili,
da bomo opazovali in se čudili.

Obiskala nas je Marija,
ki vsako jutro z vozičkom pridirja…
S sladkimi palačinkami nas je razveselila,
lačne želodčke napolnila.

Tralala, hopsasa,
bili pustne šeme smo.
Pa smo plesali, peli, pustovali,
se s sladkimi bonboni in krofi crtali.

Ha, ha, ha, ho, ho, ho,
kako je luštnooo b`lo.

Šeme šaljive so nas obiskale,
nas razveselile in nasmejale.
Bile so smešne in igrive
nekatere pa tudi grozljive.
Ker pusta se veselijo
so nam postregle še z veselo melodijo.

Trenutno igralnico v kmetijo smo spremenili,
in se na seno zapodili.
Kravo Mici pridno molzemo
in kokošja jajca pobiramo.
Da nas na kmetiji ne bi zeblo
smo drva si pripravili
in vestno za seboj vse pospravili.

Ker smo že pravi kmečki poznavalci,
na pravo kmetijo smo odšli,
kjer smo si vse natančno ogledali.

Jupi, čudodelni pesek smo dobili,
drobne ročice vanj položili
in se ustvarjanju posvetili.

Nato še hišnik Tone je prihitel,
pištolo z lepilom zavihtel,
nekaj zavijal in privijal
ter čudodelno tablo en, dva, tri montiral.

Da snega ne bi le skozi okno opazovali,
smo se v toplih oblačilih na naše igrišče podali.
Plesoče snežinke smo lovili,
nekaj tudi v ustih jih stopili.
Hoja po snegu kar težka je naloga,
nagajive rokavice pa ena čudna so nadloga.
A nič zato …
Z dobro voljo mi premagamo vse to.

Naši prsti so pa spretni,
joj kaj vse že zmorejo,
cofki, gumbi pa ščipalke ,
nam pri tem pomagajo,
še v kuhinji se zaposlimo,
in pazimo, da česa ne prismodimo.

Ni važno, kdaj in kje,
sneg vedno pritegne zanimanje.
Kar v igralnico smo ga prinesli,
s toplimi rokami vsega zgnetli.
Tudi pobarvali smo ga,
saj mi bi raje imeli kar mavričnega.

Ko se za obisk telovadnice dogovorimo,
v hipu vse iz rok spustimo.
Da priprave potekajo hitreje,
nas pri vratih kar mavričen polhek prešteje.
V telovadnici nikoli ni dolgčas,
zato nam ne pride v poštev kakšen polčas.

Risani junaki nas vodijo po zanimivih poteh
in vedno na naših obrazih narišejo nasmeh.
Skupaj z njimi raziskujemo, se igramo,
čar zime in praznikov spoznavamo …

S pujso Pepo smo se učili pospravljanja,
z Bojanom pisanega ustvarjanja.
Maša in medved sta nam predstavila Dedka Mraza,
da vedeli smo, kakšnega je obraza.
Pingo in sestrica pa sta nas naučila,
da izdelki naših rok, najlepša so darila …

Učenci so nas povabili,
da bi se skupaj pred novim letom poveselili.
Malo so nam zapeli in zaplesali
pa še Rdečo kapico so nam zaigrali.
Pridno smo jih poslušali, gledali in občudovali,
se z aplavzom jim zahvalili,
ker so dan nam popestrili.

Toplo smo se oblekli
in Bibo iz predala izvlekli,
da bi nas varno na sprehod odpeljala
in nam zaspano naravo pokazala.
Krta na polju smo iskali,
gasilski avto občudovali,
kužku pesmico zapeli,
nazadnje smo si le nazaj v vrtec želeli.

Marljive, male roke jabolka so rezale

in koščke v lonec stresale.
Na maslu vse skupaj se je pražilo,
s prijetnim vonjem lačne želodčke dražilo.
Dodali smo še nekaj limoninega soka,
vanilijev sladkor in nasmeh vsakega otroka.
En, dva, tri je kuhano bilo,
jabolčno čežano vso pojedli smo.

Radovedne oči so zrle v ekran,
ko v Stari trg smo poklicali tisti dan.
Z nasmehom na obrazu smo Juto prepoznali,
svojim prijateljem veselo pomahali.
Našo igralnico in igrače pokazali,
na koncu jim prisrčne poljubčke poslali.

V petek bil je prav poseben dan,
saj obiskali so nas Danica, ravnateljica in sam gospod župan.
Skupaj z nami za mizo so sedeli,
nam pred zajtrkom “dober tek” zaželeli.
Jedli smo dobre in zdrave jedi,
ki naše telo krepijo te mrzle dni.

Cipa copa, cipa copa,
grejo škornji na sprehod.
Naj le grejo,
saj ne vejo,
kod je prava pot.
Kdo pa ve?
BIBA VE.

Na dvorišče smo se podali,
vse luže poiskali,
si v njih škornje oprali,
z dežnimi kapljami zaplesali
nato se v telovadnico podali.
Tam so nas poljski pridelki čakali,
pa smo jih v shrambo s samokolnico odpeljali
in se z njimi poigrali.