Rumeni polhki

Barva sonca nas je v vrtec privabila,
nas skupaj s starši v tančico skrivnostno zavila.
Lucija, Zdenka in Valerija so nas z odprtimi rokami sprejele,

kakšno solzico obrisale in nežno objele.
V vrtcu bomo veselje, srečo, zaupanje, humor,
ustvarjalnost in optimizem negovali,

strah, razočaranje in pesimizem pa pred vrata poslali.
Postlali si bomo sončno in toplo,

za vas pa nekaj utrinkov tu spodaj bo.

 __________________________________________________________________

Dragi naši mali junaki!

Mnogo dogodivščin je za nami,
skupaj del vašega otroštva smo preveslali.

V naprej pa vam želimo še mnogo pravljičnih dni,
da bi lahko do zvezd plesali,
s pravljičnimi junaki klepetali,
bili močni vse dni življenja
in naj lonec kipi od vašega veselja.
Za konec še zvrhano žlico poguma
ščepec razuma pa še na nasmeh ne pozabimo,
ker vedno se ga vsi razveselimo.

 

Toplo sonce roso jutranjo hitro je posušilo,
nas polhke sončne na travnik je zvabilo.
Ko smo brezskrbno se lovili,
krasno povabilo na kmetijo smo dobili.
Reči dvakrat res nam ni bilo treba,
že smo raziskovali seveda.

 

Petek je poseben dan,
ne ker sobota bo naslednji dan,
toda ker obišče nas nekdo,
ki vedno se nas razveseli,
in takrat mokre poljubčke nam deli.

Z nami na sprehod jo maha,
ne moti ga kakšna muha naša,
z briketi hranimo ga mi
in veste, tudi žogo že spretno lovi.

 

Čigavo tole je vozilo,
ki pred šolo je zavilo.
Radovednost nam miru ni dala,
dokler Biba nas ni do njega odpeljala.

 

Mi smo si pa škornje obuli,
ha, ha, ha,
v škornjih smo po lužah hodili,
sem in tja.

Deževniki pa kar brez njih,
ha, ha ha,
po lužah lezli so,
ja, ja, ja.

 

Tok tok, potrkalo je na vrata,
obiskali sta nas učiteljica Hejdi in prozorna škatla, oglata.
V njej skrivala se je zanimiva žival,
dolga, zavita, suha … »Ja,« rad bi jo spoznal.
V terarij so zrle oči radovedne,
roke nežno tipale in pazile, da nam kam ne pobegne.
Vsak na svoj način slepca smo spoznali,
mogoče ga kmalu spet srečamo v naravi.

 

Copa cop, copa cop,
kdo sprehajal se je tu okrog?

Veeelik medved pred vrtcem je stopicljal,
na obisk k Rumenim polhkom se podal.
Odprtih ust obstali smo mi,
ko v igralnici smo ga zagledali.
A pogumno smo do njega pristopili,
velik, mehak objem dobili.
»Ostal bo pri nas,« smo se odločili,
z njim naše nasmehe in kakšno solzico bomo delili.

 

Tralala, tralali,
otrok na pustni torek v vrtcu ni.
Tralala, tralale,
veselo zaplesale so maškare.
Tralala, tralalo,
nasmehe, dobro voljo z ostalimi delile so.

 

Smo Bibo za noge prijeli,
in vandrati veselo začeli.

Mimo šole pot je vodila,
potem čez potok je zavila,
čez drn in strn smo težko jo premagovali,
na kmetiji s petelinom, kokošmi in racami klepetali.

 

Pravi mali slikarji smo postali,
z vsemi čutili barvo raziskali …
Da sadnega okusa ni, smo ugotovili,
si na dlani, nosu, majici kakšno piko naredili …
A na sliki vsak svoj ustvarjalni pečat pustili.

 

Prijatelji iz šole so nas obiskali,
se tiho k našim ležalnikom podali.
Uspavanko nežno so zapeli, nas z odejo odeli,
s toplimi nasmehi naše srčke ogreli.
Veliko drobnih in lepih trenutkov tisti dan,
hitro popeljalo nas je v svet sanj.

 

Mala žoga v rdečo barvo je skočila,
na listu in naših dlaneh ustvarjalne sledi pustila.

 

V torek zvečer smo se čudili,
kaj starši so se kar na enkrat zmotili.
Ob 17.00 v vrtec so nas peljali …
Aha, z nami, Valerijo in medvedkom so se igrali.

Skupaj s palčkom jagode smo obrali,
spretno prepreke v gozdu premagovali,
medvedu neuspešno dudo iskali.
A nič zato …
Medenjaki, mmmm … tudi za medveda najslajši so.

Najlepše ta večer pa je bilo,
da v vašem toplem in nežnem objemu pokazali smo vam,
kako v vrtcu nam je lepo.

 

Moko, sladkor, med in maslo,
z jajci zgnetli smo v mehko maso.
S spretnimi prsti unikatne piškote smo oblikovali,
v samo pripravo še nasmeh otrok in toplino srca dodali.

 

Kuža Krištof z repkom miga,
vstane, leže, tačko da;
hišo čuva, jezno laja,
če Milene ni doma.

Ko pa polhki smo Rumeni,
v vrtec povabili ga,
z nami pel je in igral se,
hov, hov, hov, hov, hov, hov, ha.

 

Hura, lep dan smo imeli,
saj igrati z vodo smo se smeli,
v vodo dodali smo še detergent,
da bolj zabaven je bil ta moment.

 

Zunaj mraz nas lovi,
naši rdeči noski pa sporočajo,
da počasi že po praznikih diši…

Zato zavihali smo rokave,
se lotili vaje prave.
Z malo moke, vode in soli,
že urimo naše spretnosti.

 

Je kepa v vrtec priletela,
še naprej v šolo je drvela,
na poti prav vsakega zadela
in mu z lepimi pozdravi prijeten dan zaželela.

 

Čebele male so v rumen panj priplesale,
se s sveže pečenim kruhom, z maslom in medom sladkale.
Ob prijetni glasbi pile so mleko,
jabolka pohvalile, saj so bila eko.

 

Dan z nasmehi in s toplimi objemi začnemo,
odprtih ust proti vozičku z zajtrkom zremo.
Polni trebuščki v nas dobro voljo zbudijo,
za igro in raziskovanje dobimo energijo.
Igralnica majhna je, a vsega še nismo raziskali,
tudi v telovadnici nobena ovira nas ne ustavi.
Na sončnem igrišču vsem nam je lepo,
a kaj ko trebuščki oglašati se spet začno.
Zato brž na dobro kosilo odhitimo
in se polni prijetnih vtisov v deželi sanj dobimo.

 

Okrogla je, debela,
vsak dan zelo vesela.
Poskakuje sem in tja, tudi ponagajati nam zna,
a Rumeni polhek kljub temu rad jo ima.

Po kotičkih navihano se skrije,
nasmeh na obraz nariše, ko nekdo jo odkrije.
V telovadnici pa čarobno se jih namnoži,
vse naokrog se kotali,
za njimi spretno hitimo in lovimo jih mi.

 

Malo tu malo tam,
to naš svet je razigran.
V njem smo glavni igralci mi,
naši ponosni oboževalci pa zagotovo ste vi.

 

 


 

(Skupno 790 obiskov, današnjih obiskov 2)