Barva sonca nas je v vrtec privabila,
nas skupaj s starši v tančico skrivnostno zavila.
Lucija, Zdenka in Valerija so nas z odprtimi rokami sprejele,
kakšno solzico obrisale in nežno objele.
V vrtcu bomo veselje, srečo, zaupanje, humor,
ustvarjalnost in optimizem negovali,
strah, razočaranje in pesimizem pa pred vrata poslali.
Postlali si bomo sončno in toplo,
za vas pa nekaj utrinkov tu spodaj bo.

__________________________________________________________________

V torek zvečer smo se čudili,
kaj starši so se kar na enkrat zmotili.
Ob 17.00 v vrtec so nas peljali …
Aha, z nami, Valerijo in medvedkom so se igrali.

Skupaj s palčkom jagode smo obrali,
spretno prepreke v gozdu premagovali,
medvedu neuspešno dudo iskali.
A nič zato …
Medenjaki, mmmm … tudi za medveda najslajši so.

Najlepše ta večer pa je bilo,
da v vašem toplem in nežnem objemu pokazali smo vam,
kako v vrtcu nam je lepo.

Moko, sladkor, med in maslo,
z jajci zgnetli smo v mehko maso.
S spretnimi prsti unikatne piškote smo oblikovali,
v samo pripravo še nasmeh otrok in toplino srca dodali.

Kuža Krištof z repkom miga,
vstane, leže, tačko da;
hišo čuva, jezno laja,
če Milene ni doma.

Ko pa polhki smo Rumeni,
v vrtec povabili ga,
z nami pel je in igral se,
hov, hov, hov, hov, hov, hov, ha.

Hura, lep dan smo imeli,
saj igrati z vodo smo se smeli,
v vodo dodali smo še detergent,
da bolj zabaven je bil ta moment.

Zunaj mraz nas lovi,
naši rdeči noski pa sporočajo,
da počasi že po praznikih diši…

Zato zavihali smo rokave,
se lotili vaje prave.
Z malo moke, vode in soli,
že urimo naše spretnosti.

Je kepa v vrtec priletela,
še naprej v šolo je drvela,
na poti prav vsakega zadela
in mu z lepimi pozdravi prijeten dan zaželela.

Čebele male so v rumen panj priplesale,
se s sveže pečenim kruhom, z maslom in medom sladkale.
Ob prijetni glasbi pile so mleko,
jabolka pohvalile, saj so bila eko.

Dan z nasmehi in s toplimi objemi začnemo,
odprtih ust proti vozičku z zajtrkom zremo.
Polni trebuščki v nas dobro voljo zbudijo,
za igro in raziskovanje dobimo energijo.
Igralnica majhna je, a vsega še nismo raziskali,
tudi v telovadnici nobena ovira nas ne ustavi.
Na sončnem igrišču vsem nam je lepo,
a kaj ko trebuščki oglašati se spet začno.
Zato brž na dobro kosilo odhitimo
in se polni prijetnih vtisov v deželi sanj dobimo.

Okrogla je, debela,
vsak dan zelo vesela.
Poskakuje sem in tja, tudi ponagajati nam zna,
a Rumeni polhek kljub temu rad jo ima.

Po kotičkih navihano se skrije,
nasmeh na obraz nariše, ko nekdo jo odkrije.
V telovadnici pa čarobno se jih namnoži,
vse naokrog se kotali,
za njimi spretno hitimo in lovimo jih mi.